Do nedavnega sem bil prepričanja, da je elektrika, voda in podobne dobrine nekaj samoumevnega. Toda moje trdno prepričanje, da imamo dandanes pri vsem tem znanju, tehnologiji in izkušnjah dovolj “pameti”, da preprečimo nastanek katastrofe, kot smo ji priča zadnji teden. Verjel sem, da več kot 48h enostavno ne moremo biti brez elektrike. To prepričanje se je razblinilo dobesedno v trenutku.

V četrtek že več kot en teden nazaj se je začelo žledenje, kakršnega ne pomnijo niti najstarejši ljudje. Temperature so se spustile na okrog 0°C, iz neba pa je neprekinjeno padal ledeno mrzel dež. Kaplice so na stiku z mrzlo podlago počasi začele zmrzovati in počasi toda vztrajno se je led oprijemal vej, električnih vodov, itd… Kmalu je bila na dravju nekaj centimetrska ledena odeja.

Iz Postojne in severne primorske so kmalu začele prihajati novice, da led lomi veje, podira drogove in uničuje električno ter telekomunikacijsko omrežje. Pri nas nekaj ur bilo še vzdržno, toda kmalu smo tudi na Notranjskem začeli opažati začasne izpade električne energije. Delo v GO-RO LIV d.o.o. je postalo brez elektrike nesmiselno in v soboto sem bil že doma, saj je bila elektrika tako nestanovita da se ni normalno delalo ne v petek ne v soboto.

Sobota popoldne

Elektrike je začelo zmanjkovati tudi doma v Grahovem. Pojavljala so se vse večja nihanja, dež pa je zunaj še vedno kar ulival iz neba. Poslušali pa smo že prvo pokanje v gozdovih, kako se lomijo veje in vrhovi. Popoldne se je prevesilo v noč, noč pa je počai prešla v dan. Tekom noči je bilo stanje naravnost grozno. Iz gozdov je slišalo grmenje, lomljenje in grozovito pokanje. Streljalo je kot na fronti! Grozno! Elektrike ni bilo več nazaj in proti jutru je zmanjkalo tudi vode.

Nedelja

Jutro ni prineslo nobenega olajšanja. Led je bil debel več kot 4cm in drevesa so izgledala kot zlobni debeli snežaki. Pogled na električni drog in električni kabel, ki ga imamo na hiši je bil dovolj, da smo se vsi domači takoj pognali v akcijo. Dela je bilo ogromno. Izdelati podporo električnemu kablu, umakniti gradbeni material izpod našega velikega oreha, ki je grozil da se v vsakem trenutku zruši pod težo ledu. Okoliška drevesa so bila že vsa na tleh. Izdelali smo A podpornik iz nekaj rant in jeklene žice ter z njim podprli kabel. Med tem nam je padla veja iz sadnega drevesa že utrgala kabelsko napeljavo, ki je bila tik pod električnim kablom. Sledilo je umikanje gradbenega materiala, da morebitno rušenje oreha nebi povzročilo dodatne škode. Delo in zunanje aktivnosti pa je spremljalo zamolklo bobnenje v gozdu, ki je opozarjalo kako grozno debela je ledena odeja. Pokalo je res obupno.

Ponedeljek

Zasilno poganjane električe pumpe na centralnem ogrevanju

Zjutraj se je začelo zares, prihajati so začela obvestila o škodi na elektro omrežju. Bili smo brez elektrike, vode in seveda kurjave. Šele kot ti nekdo odklopi elektriko se zaveš kaj vse ta hudir poganja (gretje, kuhanje, pranje, higijena, razsvetljava,… vse odpade). Prvi dan je še nekako bilo “romantično”. Poslušali smo divjanje ledu, ter se pogovarjali ob svečah. Toda počasi je bilo treba v podjetje, saj nam je proizvodna stala že nekaj dni, naročila pa se ne naredijo sama. Začelo se je delo na polno – iskanje alternativnih rešitev priklopa in zagotavljanja el. energije, ostali pa smo bolj kot ne opravljali ročna dela. Doma smo samo na hitro zakurili peč, ki pa seveda brez elektrike in vode v bojlerju ni segrela praktično nič. Malo je upošasnila ohlajanje že tako ohlajene hiše to je bilo pa vse. Vodo za kuho in pitje smo natočili pri starem izviru, za WC pa smo jo nanosili lepo iz potoka.

Torek

Postopek in stanje je bilo podobno. Ni vode, ni elektrike! Končno smo v GO-RO LIV d.o.o. dobili na posojo 20kW agregat. Začelo se je prevezovanje glavnih razdelilnih omar, da bi vsaj za silo zagnali nekaj % proizvodne linije. Po nekaj urnem prekladanju kablov smo se veselo zbrali okrog kavomata, ki je postregel prvo vročo kavo. Civilizacija je nazaj :). Delo se je nadaljevalo in počasi smo usposobili obratovanje cca 1/3 podjetja. Tekli so razgovori z občino in civilno zaščito kako naprej, saj to je bil le obliž na ogromno rano v industrijski coni. Potrebno je poizkati celovito rešitev in rešiti še ostala podjetja. Proti popoldnevu smo že pridno vlivali izdelke, jaz pa sem se javil za prvo nočno smeno. Medtem smo v podjetje dobili 70KW agregat in njegov priklop sem izvedel pozno ponoči ob treh zjutraj. Sedaj smo imeli kapacitete da poženemo skoraj vse linije.

Sreda

Podpora lektričnega kabla in že utrgana kabelska TV

Zjutraj je sledil sestanek z podjetniki v Industrijski coni Markovec. Novice so cca 3 tedne še ne bo elektrike. To so novice ki pomenijo da lahko podjatja enostavno samo še zapremo, saj je obratovanje na dizelskem gorivu cca 5× dražje od klasične električne energije. Določila se je delegacija in odpravili so se do župana in predstavnikov elektro distribucije. Obljubljeno je bilo, da v primeru rentanja velikega generatorja elektro ljubljana zagotovi gorivo, saj se ga bo priklopilo na glavni transformator cone in omogočilo delovanje podjetij, ki zaposlujejo kar nekaj delovne sile. Zame je bilo 2 dni brez spanja in konstantnega dela nekoliko dovolj in odšel sem za par ur domov – spanje. Seveda ne takoj, saj je bilo potrebno zalaufati agregat in ohladiti zamrzovalne skrinje. Proti poldnevu sem zaspal za cca 1h (he he power sleep) in nazaj na delo. V coni so potekale akcije in iskanje velikega generatorja. Nekaj ponudb se je nabralo in odločalo se je kakega bi pripeljali. Ponovno sem se javil za nočno smeno in v druščini strica Toneta sva oddelala nočne ure.

Četrtek

Delo je teklo neprekinjeno. Pokazalo se je nekaj težav zaradi premajhnih dimenzij priklopnega kabla (hja, ko se material potrebuje povsod je težko biti izbirčen in vse je teklo na 6mm2 vodnikih), zato je bilo potrebno nekaj energetske logistike :). Doma pa je bilo stanje nespremenjeno. Še vedno brez elektrike in težave so ostajale skoraj nespremenjene. Vse kar se je izboljšalo smo dobili vodo in mobitel signal (no ja SIMOBILU se še vedno ni ljubilo vzpostaviti sistema, zato sem še vedno v kameni dobi in nedosegljiv – kot kaže bo NUJNA menjava operaterja!).

Naslednji dnevi so bili nekoliko manj obremenjujoči in počasi smo vzpostavili nekakšno zasilno stanje. Dnevi tečejo težave pa ostajajo. Ne samo ogromna škoda na gozdovih, sedaj se začenja še nepopravljiva škoda na gospodarstu zaradi nerazumevanja elektro podjetij in vodilnih ljudi. Kar se mi zdi najbolj banalno je da so umaknili predlog zagotavljanja goriva za elektro generator, ki smo ga priklopili na trafo cone. Sedaj smo v poziciji da moramo sami tankati generator, ki dnevno pokuri ogromne količine nafte, in že plačano elektriko katera nam teče preko števcev še enkrat plačati elektro podjetju. TO JE NESPREJEMLJIVO in samo v republiki banani, kar ta država dejansko postaja je to lahko mogoče. Seveda so na vrsti sestanki in nadaljno dogovarjanje toda do nedelje zjutraj je to stanje bilo nespremenjeno. Posluha ta težave podjetnikov ni, elektrike pa v teh krajih še zelo zelo dolgo ne bo!

Za konec tega bloga pa še to: na kolo v tem dolgem kaosu nisem uspel niti pomisliti – že to vam pove da nas je zadela resnična katastrofa :). Poti, po katerih sem se tako rad vozil z gorskim kolesom tako rekoč ni več. Makedamske ceste so popolnoma neprevozne in kdaj bodo odprte noben niti ne ve. Škoda na gozdovih pa je enormna. V naših koncih ni listavca, ki bi odnesel celo lubje. Smreke so nekoliko bolje prestale ta žledolom, medtem ko so borovci popolnoma zdesetkani. GROZA.

Upam da kmalu lahko napišem kaj bolj vzpodbudnega toda trenutno je težko biti koosistenten, če ti v ozadju piska razsmernik in opozarja da bo zmanjkalo baterije – hvala bogu za DOS opremo, le ta mi omogoča, da se vsaj malo povežem v svet in vidim da nekje življenje teče veliko lepše kot pri nas.

Nekaj fotografij, ki pa nikakor ne morejo zajeti in opisati realnega stanja in težav.