Tortour SWITZERLAND

V nedeljo v poznih večernih urah smo prispeli nazaj v Slovenijo, ter se z nasmeški na obrazih razšli po svojih domovih. Bili smo utrujeni, mogoče je bolj prava beseda izmučeni, toda ponovno smo preživeli avanturo, ki nam bo za vedno ostala v spominu. Toda kot vse dobre zgodbe, je vse skupaj potrebno opisati od začetka.

Priprave na Tortour so stekle že kmalu po DOSu, treniral sem kolikor mi je pač dopuščal čas, poizkusil pa sem zbrati tudi nujno potrebna finančna sredstva. Že v startu bi lahko vedel, da sem se spustil na čisto drugačno dirko, kot je DOS in zaradi tega vsaj nekoliko spremenil svoj odnos do priprav, toda ne, potrebno je z glavo skozi zid. Vse skupaj sem vzel za zabavo in novo avanturo (ker mi je to najbolj pomembno), obenem pa potiho računal na nekoliko boljšo uvrstitev.

Treningi so bili malenkost manj striktni, saj mi prosti čas ni dopuščal prave discipline in nakopičile so se mi obveznosti. Vedel sem, da je v Švici velik povdarek na dobri “klančerski” formi, zato sem veliko več treniral na klancih. Toda slovenski klanci so nekoliko prekratki, po sosednji Italiji pa nisem hodil veliko. Forma je bila kakršna je pač bila…

Lepo spakiran kombi in ena kopica opreme

Bližal se je čas dirke in ekipa je bila sestavljena. Zbiranje ni bilo zahtevno, Andreja Klemenčič, Anže Račič, Iztok Pohar in Grega Tomažin so se kmalu z veseljem ponudili, da se ponovno žrtvujejo za skupen cilj. Tokrat smo v Švico potovali samo z enim kombijem, štirimi člani ekipe in enim flegma kolesarjem. Glavna skrb je bila samo minimizacija stroškov. Toda niti sanjalo se nam ni kaj nas vse čaka!

Pripeljali smo se v bljižino Schaffhausen-a, kjer smo še na nemški strani imeli zabookiran hotel za 5 oseb. Z Anžetom sem naredil kratko razpeljavo in se smejal navodilom receptorke, kam se splača zapeljati, da imam na trasi še hrib. Sledila sva navodilom in na celem krogu nabrala neverjetnih 80 v.m :). Čeprav naju “klanci” na nemških ravninah niso impresionirali naju je popolnoma zadela neverjetna kolesarska infrastruktura! To človek ne more verjeti – kolesarske steze so tam prave ceste, nekje načrtno in premišjljeno ločene od prometa, drugje enostavno integrirane v cesto. Skratka v primerjavi z našimi razmerami lahko rečem, da je treba našim arhitektom in projektantom naložiti enih par okol “tintare”! Da ne govorim o kulturi voznikov – obvozijo te kot največjega šleparja, ko si zgubljen na hitri cesti ti ne trobijo in ne tečnarijo. Po uživanju v “radfahr land” smo v hotelu naredili plan za naslednji dan ter se spravili spat.

Pred prologom…

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali proti mestu Schaffhausen, kjer smo poiskali Tourtour parking, prevzeli dokumentacijo ter se odpravili na prvi brifing. Kaj veliko nismo zvedeli, saj je večina informacij bila povedana v nemščini, medtem ko je bil angleški prevod nekoliko skop. Kljub vsemu smo razumeli kaj nam sporočajo organizatorji ter kaj se od nas zahteva. Spoznavati smo začeli, da bo to dirka, ki ne bo skoraj nič podobna DOSu.

Dirka se začne z prologom, ki je izredno kratek in se konča na klanec. Če se nam že tu nebi zalomilo, bi vsaj videl Renske slapove tako, pa sem ob prihodu na start zagledal nekaj Tortour osebja, ki niso bili preveč navdušeni, ker niso našli tekmovalca s štartno številko 134. Samo pripeljal sem se na prostor za pregled koles, na hitro so preverili ali je kolo izpravno za večerni štart, me slikali in postavili na štartno črto. Startal sem kot prvi moški tekmovalec, pred menoj je bila speljala le tekmovalka iz solo kategorije. Predstavljajte si start izredno kratkega kronometra popolnoma neogret in začuden. Še danes ne vem kako sem zamešal uro starta, toda sedaj je vseeno :). Starter je oznanil, da je čas, da se zapodim na klanec. Pognal sem pedala in kmalu začutil kako noge postajajo vse bolj trde in lene. Na klancu sem že tako sopel in pritiskal, da sem popolnoma pozabil premenjati v nekoliko lažje prenose in kar bolj na moč in z veliko šajbo odvrtel tistih 15%. Zaključil sem z 8-im časom in to je bila tudi moja startna pozicija.

Lepi Renski slapovi – lokacija prologa

Po prlogu smo se skupaj z ekipo odpravili nazaj proti kombiju, jaz sem se lepo zleknil na posteljo in poizkušal malo dremati, saj naslednja dva dni nekaj veliko spanca pač ne bo. Ostali so odšli v IWC areno na ti. Pasta party, meni pa je bil bolj pomemben spanec. Ure so počasi tekle in jutro se je prevesilo v dan, dan pa v večer. Bližal se je start dirke.

Švicarji so dokazali, da drži rek: “Točen kot švicarska ura”. Kombiji so imeli, točno do minute, določen čas na startnem prostoru, prav tako pa tekmovalec. Čeprav smo bili na startu ločeni, saj je avto opravil nekoliko daljšo pot, da se je potem pridružil na startni črti, kot kolesar, ki je startal iz IWC arene.

Start iz arene ja bil samo “for the show”, takoj ko sem se pripeljal ven sem opazil, da je tam še ena startna črta. Ponovno sem se moral ustaviti in počakati, da se mi do konca izteče na semaforju 4min pribitek zaradi štartne pozicije prologa. Na semaforju se je pokazala ura mojega starta in pognal sem kolo. Občutki? V žilah je tekel samo adrenalin in navdušenje. Kar poleteli smo in… po 1200m dirke že falili rondo :). Prvič sem vozil z Garmin 800 in občutek za navigacijo je bil še ničen. Tako, da je v rondoju kmalu pisalo “S proge!”. Hitro smo popravili napako in nadaljevali kar nekaj časa po pravi trasi. Začel se je Tortur 2013.

Začetni kilometri Tortour-a

Proga na začetku dirke ni nič posebnega. Štart je ob 00:00, tako da razgledov ni veliko, sem in tja opaziš, da se pelješ ob velikem Bodenskem jezeru, da v travi ob cesti ždijo lisice, to pa je tudi skoraj vse kar vidiš, saj pred tabo gorijo rdeče lučke kolesarjev, ki so pognali kolesa nekoliko prej kot ti, glava pa jih na vsak način hoče ujeti. Kot na vsaki dirki smo kolesarji tudi tukaj na startu celi heroji. Visoke povprečne, aero pozicije, in veliko živčnosti, če priletiš na rdeč semafor. Če sedaj pomislim kako smo se sekirali za nekaj minut postanka  pred železniškimi rampami, ki se niso hotele odpreti, mi gre kar malo na smeh. Vlak se je zapeljal čez, se ustavil in prestavil v vzvratno, ter odšel nazaj v tisto smer iz katere je prišel. Ker je to trajalo kar nekaj minut smo se kolesarji začudeno spogledali in slišalo se je tiho godrnjanje :). To pa je prvih 150km bilo tudi najbolj razburljiv dogodek. Skupaj z ekipo smo se spoznavali z načinom dirkanja, taktiko, opremo in elektroniko. Prva težava, ki je nastopila že na startu samem je bila komunikacija avto-kolesar. Imeli smo sicer dve UKV postaje in en Cardo. Toda, ker je bilo vse to izposojeno zadnji dan seveda skoraj nič ni bilo kompatibilno. Cardo smo odstranili že na samem startu, saj nikakor ni deloval – zaradi napačnega priključka na Motorola postajo. Preko postaje same pa so me slišali izredno slabo, saj je bilo zaradi vetra v ozadju neverjetno veliko šuma.

Začeli so se mogočni vzponi…

Trasa nas je počasi pripeljala do prvega klanca. Počutil sem se odlično in odpeljal sem se po svojem pulzu. Kmalu sva bila spredaj jaz in tekmovalec s številko 111. Toda na spustu iz prvega resnega klanca so se začele kazati težave, ki so nam v nadaljevanju dirke naredile kopico sivih las. Garmin je velikokrat zaradi nekoliko slabšega signala v dolinah piskal “S proge!”, in vedno nisem posvečal pozornosti temu “problemu”, vsaj ne če nisem videl kakega odcepa ali križišča. In tako je bilo tudi s spustom. Kolo je letelo po klancu navzdol, garmin se je oglasil prvič, drugič,… jaz pa nikjer nisem opazil odcepa – seveda ne, ker sem na polno odletel mimo njega v dolino. Ekipa je spoznala mojo napako in se pognala s kombijem za menoj. Rečem lahko samo to – Iztok je noro dober voznik, ostali pa itak niso imeli izbire o zapuščanju kombija, ker nima rešilnih kapsul :). Kombi je na polno priletel za menoj, blendale so luči, trobili so mi in ko sem končno spoznal da se je potrebno ustaviti smo bili par km iz trase. Naložili smo kolo v kombi in na polno ponovno nazaj v klanec – nazaj do odcepa. Ekipa je javila napako organizatorju in kako smo jo rešili, jaz pa sem ves jezen nadaljeval po pravi trasi. Pred menoj je v tem času že priletelo nekaj tekmovalcev.

Razgledi in pokrajna pa so vlivali novih moči…

Sledili so klanci, dooolgi klanci. Toda noge so še bile spočite in pripravljene na vzpenjanje. Pokrajna je bila čudovita in kolesariti je bilo cel užitek, vse do točke, kjer se je trasa avtomobila in kolesarja ločila. Kolesarji smo morali svojo dirko nadaljevati po kolesarskih stezah, medtem ko se je avtomobil odpeljal po regionalnih cestah. Sedaj pa so se začele težave. Do sedaj je ekipa skrbela za hitro popravljanje zgrešenih odcepov. Tu pa sem imel samo garmin, track in veliko premalo izkušenj ter živcev za naslednjih 100km. Kolesarske steze so se križale, prepletale, prečkale regionalne ceste, garmin pa je skoraj nonstop piskal napako v trasi. Zaradi kar nekaj kilometrov pa se je tudi odzival zelo zelo počasi. Ko sem potreboval preračun križišča se je prava smer pojavila šele ko sem zapeljal narobe. In je šla minuta, dve, 10, 15,… Ko sem imel že živce precej na koncu me je dohitel Dani Wyss. Vedel sem da bo on poznal ta odsek nekoliko bolje, zato sem se mu “prilepil na rit” in mu sledil po pravilih – brez zaveterja, toraj vsaj 50m razdalje. Toda to ni trajalo dolgo, prikolesarila sva v eno od mestec in se po precejšnjem naklonu začela spuščati s prometom. Naletela sva na semafor in tu se je zaradi gostega prometa najino “sodelovanje” prekinilo.  Sledilo je še kar nekaj ur mučnega iskanja pravih izvozov in odcepov. Živci pa so šli, minute pa prav tako.

Menjava bidona…

Končno smo se ponovno lahko peljali skupaj z avtom po cestah, toda situacija se ni preveč izboljšala. Kolikor sem bil zmeden jaz je bila seveda zmedena tudi ekipa. Pod stresom pa so se naredile le še dodatne napake. Prikolesarili smo končno do naslednjih dolgih vzponov. Ko sem končno pribrcal na vrh, me je pričakalo nekoliko bolj hladno vreme, v daljavi so se zbirali oblaki in sem in tja je že padla kaka kapljica. Oblekli smo me v topla oblačila, pojedel sem kolikor sem le lahko tople hrane in počasi sem se začel spuščati. Na polovici spusta je začelo deževati, tako da je kolo nekajkrat kar samo odločilo kako bova skupaj speljala ovinek. Na srečo se nikoli ni odločilo, da nisva idealen tandem ;). Dež je bil bolj kot ne neprijetno presenečenje. Temperature na prelazih niso bile nič kaj poletne, zato me je skrbelo kako bo z zadnjim prelazom, če bo deževalo. Toda na srečo se je vreme že v dolini popravilo, zelo kmalu za tem pa sem že začel požirati prve višinske metre zadnjega prelaza. Tu pa se je začela katastrofa. Živci so bili od prejšnjih etap in nekaj 100km izgubljanja in navigacijskih težav dodobra načeti. Med vzpenjanjem se je spustila noč. Namestili smo odsevna sredstva, lučke, odsevnike, zamenjali čelado,… Ko sem pritisnil na stikalo za naglavno svetilko se je posvetilo in čez 2s je svetilka ugasnila. Ponovil sem postopek. Tokrat je samo požmrkala in ostala ugasnjena. Predpostavljal sem da je prazna baterija. Potrebno je bilo zamenjti baterijo. Klik, klik – NIČ!?! Očitno je šla lučka. Grrrr pa ravno drugo noč ko bi potreboval tistih 1000 lumnov svetlobe, da se ti malo manj spi! Ah čelado dol in drugo lučko gor. Medtem je že race Marshal opozarjal, da bodo padale kazni, če ne dam na glavo luči. Nalepili so mi drugo lučko (veliko manj svetlo), toda ok za silo in nadaljevanje je bila. Naredili smo 100m in opazim, da je na kombiju pregorela zadnja pozicijska luč. Seveda je to opazil tudi marshal in na to opozoril. Ponovno postanek. Jaz sem vseeno počasi nadaljeval z vzpenjanjem. Start na klanec je bil sicer suveren, toda še pred polovico me je zadela kriza, noge so postale težke, obračale so se kot dva ne prav tanka hloda. Minil  me je apetit, bil sem jezen, žalosten in razočaran obenem. Klanca pa nikakor konec. Kar gor in goooor. Prišli smo do ogromnega jezu, ki je zadrževal vodo. Na žalost je bilo že popolnoma tema in videli smo lahko le ogromno črno gmoto, ki je sem in tja bila označena s pozicijskimi lučkami.

Druga noč in brutalna kriza…

Nekako sem si predstavljal da bo kaj kmalu konec – jezera so bila na vrhu prelazov kar stalnica. Toda tukaj to ni bilo tako. Najprej smo se zapeljali ob jezeru, nato pa ponovno v klanec. Oh groza!?! Pa koliko je še teh višinskih metrov? Hitrost je padala, pobiral sem še zadnje razpoložljive prestave. Apetita od nikjer, volje tudi ne,… Popolna kriza!

Ob prihodu na vrh sem se dobesedno sesul v avto. Dovolj je bilo! Te Švice imam dovolj! Vsi so se trudili, da mi popravijo voljo in moralo. Tudi sami so bili že precej načeti, saj je res zafrkavalo vse. Poln kufer sem imel zgubljanja mesta za mestom. Kasiranja zaostankov zaradi dodajanja kilometrov osnovni trasi, težav z opremo,… Andreja me je počasi prepričala naj nadaljujem in naj se vsaj preoblečem. Ker ni bilo preveč toplo, smo oblekli kar zimske hlače. In ponovno šok – uničen vložek! Pa kako je to možno! Ponovno hlače dol, druge gor,… in seveda minute v smeti. Pjumffff, pa je šla varovalka v glavi! Z jeznim, tresočim glasom sem zagodrnjal: “Primi tisti švicarski telefon in pokliči v race office, da gremo domov – DOVOLJ imam tega sranja!” Člani ekipe so se spogledali, vsak je poizkusil popraviti situacijo z besedami, v meni pa je vrelo! V vsem tem so moji angeli varuhi ocenili, da me bodo lažje prepričali v nadaljevanje, če odspim par min (namenili so mi jih 5). Popraviti je bilo itak potrebno še pozicijsko luč, tako da sem pristal na idejo – bilo mi je vseeno, naprej itak ne grem.

Zaslišal sem Andrejin glas: “Mitja, gremo počasi naprej…”. Pobral sem se iz postelje in rekel: “NI šanse!” Vsedla se je zraven in se začela pogovarjati – presneto me dobro pozna! Točno ve katere tipke na meni trzajo :). Kmalu sem bil na kolesu in začel se je zadnji dolgi spust.

Začel sem se spuščati previdno, saj se mi je obupno spalo, zeblo pa me je kot, da je zunaj -40°C. Toda to je pomagalo, nekoliko me je predramilo in začel sem ponovno dirkati, pa čeprav v dolino. Čim bolj založit ovinek, adrenalin, gasa po ravnini – adrenalin. Pa je šlo.

Jutro je prineslo izboljšanje počutja in motivacije

Po Grimsel passu pa sledijo ravnine. Dolgih klancev ni več, ostane samo še gričevnat del in nekaj klancov ki so po vsem tem le  mali hupslerji. Ravnine ponoči pa ubijajo. Potrebno je bilo treba najti motivacijo za ohranjanje budnosti. In iznašel sem kar v redu igrico -> ujemi dvojko, štirko, šestko. Nekatere so bile enostavno predobre in so mi kmalu izginile za horizont ali v ovinek, toda nekatere so se peljale tako, da sem jim lahko sledil na varni razdalji. Ko sem se ogrel je še kar šlo, toda na TS se je ponovno zadeva sesula, saj so mi pobegnili prehitro. Sledilo je ponovno mučenje, dokler nisem našel nove tarče, s tem pa hitrost iz 15 na 30+ km/h :). Ti intervali so terjali tudi nekaj davka toda  šlo je naprej. Proti jutru so oči postale ponovno težke. Ponovno smo naredili power sleep (tokrat so me pretentali in mi namenili 12min postanek – cel zaspanec).

Iztok trenira visoki štart in šprint…

Noč se je počasi začela prevešati v jutro. Lahko sem videl okoliške hribe v temnejšem odtenku črne. To pa pomeni da bo tudi nekoliko lažje ostajati buden. Peljal pa sem se še vedno katastrofalno – bolj nazaj kot naprej. Toda z vsako minuto je energija naraščala. Vrnil se je apetit, vračala se je moč v noge, vračala se je motivacija. Iz avtomobila so mi zakričali, da je do konca še 350km. Hmmm pa to je manj kot iz Krškega do cilja – to pa zmoremo preletet zelo hitro. Malo sem razmišljal (in s tem razbil monotonijo in temne misli), kje bi se splačalo začeti navijati končni krono. Odločil sem se, da če želim videti prva tri mesta bo potrebno kar kmalu začeti trpeti kot še nikoli! Vem, da sem lahko odličen v zaključkih dirke in tudi tokrat lahko to naredim. Z ekipo smo naredili površen bojni plan. Oni skrbijo da se čim manj zgubljam, jaz pa da čim bolj enakomerno tiščim. Sledila je akcija! Hrana ja 30min, bidoni po potrebi, muziko v ušesa in GAS!

Kilometri so se ponovno začeli premikati…

Povprečna je narasla, pulzi so se dvignili in spanje je bilo potlačeno pod kopico motivacije. Sem in tja smo se sicer še izgubili toda končno so se stvari postavile na pravo mesto – končno smo dirkali kot se spodobi! Mimo še en od TS. Iz avta pa kmalu prileti novica – trenutno si peti! Kako? Odstop vodilnega tekmovalca 111. Očitno imajo tudi v prvih bojnih linijah probleme… Na menjalniku se je oglasil premik ketne – klik – še eno dol :).

Sedaj je že pošteno letelo – ravnina 35+ km/h, klanec pa na pedalih. Iz avtomobila pa pred tabo sta samo še par kilometrov 4 in tretji. Dajmo Mitja gas, pihni mimo kot puščica! In res ni bilo potrebno dolgo vrteti in navijati ko sem zagledal spremni avto, nato pa še kolesarja. Peljal se je veliko počasneje kot jaz zato je mimo dobesedno usekalo. Ne predstavljam si kaj naredi na psihi, če se ti zgodi kaj takega, mislim pa, da ne more biti ravno koristno! Podobna lekcija je sledila tudi do takrat na tretji poziciji. Poizkusil je sicer držati tempo toda kaj kmalu je obupal in močno zaostal. To je to na stopnicah smo – neverjetno in to po taki noči! Nasmešek na obrazu in polna doza adrenalina po žilah.

Semaforji so poskrbeli za zbijanje povprečne…

Pred menoj je samo še Dany Wyss in Omar Di Felice. Dany je imel preveliko prednost, tako da se z njim nisem preveč ukvarjal je le divji RAAM maček in vem, da bi bil boj verjetno precej kratek in enostranski. Toda Omar je na radarju – “lock and load”! Gremoooo! Hiter tempo in v lov. Ni bilo potrebno 1h ko sem že pred seboj zagledal sključeno TT pozicijo, aero čelado in kronometrco. Bil je Italian. V tem trenutku mi je samo žal, da nisem navil še malenkost bolj in se mu odpeljal kar tukaj in takoj. Ne bilo je potrebno taktizirati! Ah nikoli me ne izuči.

Postavil sem se mu v varno razdaljo, da ni bilo kakih kršitev in si poizkusil malo odpočiti. Iz minute v minuto je postajal bolj živčen. Prišla sva na TS. Zamenjal je kolo, saj so sledile 20% špice. Pognal se je proti klancem. Ker sem videl njegovo postavo, in akcijo že med dirko sem se zavedal da na klanec nimam šanse. Je odličen klančer in to bo moj konec, če ga držim za vsako ceno in preforsiram. Hvala bogu da sem v teh nekaj letih naredil že kar nekaj napak in tokrat to znanje malo bolj izkoristil. Na špice sva se pripeljala skoraj skupaj. Pedaliral sem počasi v varni razdalji za njim in zaglumil na nekaj odsekih krč v nogi. Njegova ekipa je to videla (prav tako moja) in takoj sporočila veselo novico. Slovenec je  težak in po vrhu vsega v težavah, klanci so tvoji! Moja ekipa pa je mislila, da sem dehidriran in takoj so me zasuli s pijačo :). Klanec je postajal bolj in bolj strm in malo sem menjal ritem in močno grdo zazibal kolo. Italian pa se je pognal – odlično, ti samo tišči to mi kar gre na moj mlin. Utrgaj te 20% špice :). Jaz pa lepo na najlažji prenos (32 zobnik, za stare mame :P) in lepo počasi in s tempom na prvo špico. Na vrhu je Omar že imel nekaj prednosti, spustil se je v dolino, ter kmalu navijal v naslednji zid. He he, koliko še zmore takih šprintov? Mi pa počasi z 32 zobov. Po končanih špicah sem pa se zagnal jaz. Sedaj pa sva na mojem terenu – spust in ravnina. Naj ti pokažem kaj dela gravitacija :). BUUUUM na polno v dolino. Če sedaj pomislim kako je letelo si lahko rečem le – OSEL! Padec bi zagotovo bil podoben padcem Moto GP, samo brez zaščitne opreme :).

Počasi se bljižamo 20% špicam…

Ujeli smo ga že v prvi dolini, ko sem na polno priletel za njim. To je bil zadnji šok ki ga je potreboval, da so spustile njegove zavore  in živci celotne njegove ekipe. Tu se je začel dobesedni boj ITA vs SLO. Pripeljala sva v predzadnji TS, kjer je naredil celo zmešnjavo. Uspelo jim je da so me razjezili do fundamenta in da so pri meni izgubili vse spoštovanje. Zame šteje le fair play! Ni problema lahko igra tako igro toda pokazal ti bom kdo bo prvi čez cilj! Dal sem mu dovolj časa, da je menjal kolo, čelado, namestil galoše, poštimal vse in na koncu sem ga še vprašal, če je pripravljen. Da ne bo potem kakšnih nesporazumov. Postavila sva se se spogledala in pognal je prvi on – saj sem rekel naj začne ko je redy. Jaz pa lepo počasi za njim na nekoliko višjjih obratih – bom le potreboval, da bo slišal klike in poke menjalnika. 20km/h – KLIK, 30km/h - KLIK, 35km/h,… KLIK,… Dovolj je KLIK, KLIK, KLIK in mimo z nasmeškom. Drži 40+km/h. Še nekaj manevrov italjanske ekipe z avtomobilom – verjetno so imeli težave z volanskim sklopom in sledil je klic organizatorju da zahtevamo poestren nadzor nad tekomovalcem 134 (menoj). Organizator je takoj poslal dodatne sodnike na naš konec in zadeva se je začela stabilizirati – ponovno smo dirkali. Toda sedaj se je šlo za več kot 2. mesto. To je bil boj za dokaz, da vedno tekmujemo pošteno in če smo dobri smo dobri zato ker smo trmati in obenem tumasti do fundamenta! Nikoli v zadnjih etapah po 1000km nimam pulzov  višjih od 140 neglede na to kako se trudim, toda tokrat – neverjetnih 165. Jeza je bila preusmerjenja v pogon, vsak atom je delal samo za gibanje naprej. In že po nekaj kilometrih smo imeli ogromno prednost. Do konca pa še 2 etapi. Pa kaj – bomo pa obe odleteli na polno! GAAS! Posebnosti ni bilo, vsake 30 min sem iz ceste dobil bidon in gel. Seveda je crknil garmin (sesul se je zaradi preobremenitve in predolge trase) toda to ni bilo nič novega :). Kombi je vozil čim dlje pred menoj in nakazoval križišča, izginil in ponovno sem ga srečal  v daljavi, ko je bilo novo križišče. Še nekaj metrov, zavoj in spust pa sem na zadnjem TS.

Najprej zmeda na prihodu. Trasa zavita levo in desno po parkirišču, seveda naravnost niso pustili zapeljati, zato nazaj in po ovinkih. Podpis in gasa dalje, toda KAM!?! Kje je sedaj izvoz za naprej. Hvala Iztoku za odlično navigacijsko sposobnost in reakcijo, da smo našli pravo cesto. Toda šlo je kilograme in kilograme živcev. Mi stojimo Italian pa se nam bljiža! A se hecamo! Cesta nas je vodila preko ravnin in polj nazaj proti mestu Schaffhausen. Bil sem popolnoma izgubljen, zaskrbljen nad idejo kaj pa če se ne peljemo po pravi cesti? Na kolesu nisem imel nobene navigacije, nobenega števca – nič! Vozil sem slep, samo gledal sem kje je rumena pika daleč v daljavi in kam bo zavila. Formula za obremenitev pa je bila samo ena: “Pritisneš do kjer nese!”. Še 30km, in bitka z ravnino in manjšo vzpetinico, 20km križišča in cesta levo desno, 10km doooooolga ravnina čez prelepe gozdove, kje je že konec daaaajmo noooo.

Zadnji podpis in Tortoura je zaključena

In končno tabla z napisom Schaffhausen. Še malo pa bo ciljnja črta. Mimo mene se je pripeljal uradni avtomobil Porsche v njem pa je sedel Tomas Ratchob, ki mi je že pred ciljno črto čestital za osvojeno 2. mesto. Izmenjala sva si nekaj besed in kmalu je bil na vrsti zanji višinski meter in pogled na cilj. Končno smo tu – neverjetno, nemogoče in nenormalno a vsekakor fantastično! Še obrat in ČRTA! KONEC! Iz mojih oči enostavno ZMAGA! Osvojeno 2. mesto, a zame več vredno kot vsaka zmaga. Za to sem dobesedno krvavo pregaral zadnjih 350km, pa tudi prej nisem ravno zabušaval. Noro! Poplava občutkov in emocij. A je to sploh resnično? S časom 40ur in 19 min je bila zadeva zaključena.

Sledilo je objemanje z ekipo, kopica zahval ljudem ki so mi stali ob strani in me podpirali v mojih najtežjih trenutkih, ko sem izgubil pogled s cilja. Štirje ljudje soočeni s skoraj nemogočo nalogo so stvari uredili tako, da smo bili več kot le uspešni. Bili smo fantastični! Andreja Klemenčič, Iztok Pohar, Anže Račič in Grega Tomažin so bili štirica, ki je pekel pospravila in preuredila v nebesa. V mojih spominih boste, vedno zapisani z zlatimi črkami in neverjetnim spoštovanjem. To so ljudje, ki so preko svojega krvavega truda naredili vse za moje dobro. Ste neverjetna skupina ljudi zato najlepša hvala najglobje iz mojega srca. Brez vas mi nikoli ne bi uspelo! Ta “zmaga” je izključno samo vaša!

Po fantastično odpeljani dirki – počitek kolesarja in ekipe.

Tako teh 1040km s 15.000 v.m razlike smo pripeljali s skupnimi močmi do konca. Sledila je uradna razglasitev rezultatov in “piknik” z ekipo. Zvečer smo si rezervirali še hotelske sobe in počakali na podelitev in zaključno slovesnost.

Zvečer smo klepetali in uživali ob kozarcu piva, ki je bil najbolji obenem pa tudi najdražji kar sem ga do sedaj videl, jaz pa sem počasi mlel pico, ki tudi ni bila ravno poceni (cca 18€ :))). Toda niti malo me ni ganilo. Bili smo v nebesih!

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil redkim sponzorjem in vsem posameznikom, ki mi redno stojite ob strani, me podpirate in prenašate moje ultrakolesarske muhe. Ste del gonilne sile tega uspeha in dolgujem vam ogromno.

Prvi trije Tortourovci

Hvala mojemu dobremu prijatelju in trenerju Mateju Mugerliju za vso pomoč in nasvete pred, med in po dirki. Brez tako strokovnega znanja in veliko pomoči bi bila ta športna pot veliko krajša!

Hvala tudi Kolesarskemu Klubu Pantal za finančno in športno pomoč!
Hvala Kolesarskemu klubu Sevnica, ki me prav tako podpira in mi pomaga pri uresničevanju mojih ciljev.

Ekipa, ki te čez vse klance skipa

Seveda ne morem da se ne zahvalilm prav posebaj svoji punci Andreji, ki dan za dnem prenaša mojo odsotnost, utrujenost in muhavost. Skrbi, da je vse to mogoče in obenem prijetno. Hvala za ves trud in potrpljenje s takim “norcem” kot sem jaz :).

Hvala pa tudi organizatorjem za dobrosrčno povabilo in možnost sodelovanja na tako odlično organizirani dirki svetovnega nivoja. Bilo je fantastično in z veseljem se bomo še vrnili in se ponovno spopadli z vsemi problemi, ki jih lahko nam pod noge vrže Švica.

Sedaj pa naj bo dovolj besed, saj se vam itak ne bo dalo več brati teh litanij. Če koga zanima še kaj več pa naj se kar oglasi s kolesom pri meni (seveda lahko tudi brez) in lahko poljubno podaljšamo trening in razpravljanje o tem neverjetnem dogodku.

[engine_button link="http://mitjarok.com/2013/08/20/fotogalerija-tortour-2013/" size="" type="info"] Fotogalerija Tortour 2013 [/engine_button]

Sponzorji, ki so podprli Tortour projekt 2013