Ure počasi minevajo, moje telo se je spravilo v regeneracijo in se počasi popravlja – dela ima več kot dovolj. Izmučil sem se kar pošteno. Toda pojdimo kar lepo po vrsti in začnimo na začetku.
Že kak dan pred dosom je bila nervoza nekoliko na višjem nivoju kot ponavadi. Andreja, Jure in jaz smo urejali kombi, lepili nanj...
Po dolgem času sem si vzel toliko časa, da sem spisal povzetek, opise in predstavitev kako je bilo na Cape Epicu 2012. Vse skupaj sem opremil še s foto in video materialom, tako da če imate čas si lahko vzamete nekaj minut in preberete 8 dnevno MTB kolesarjado po Južnoafriških stezah.
Opisi dnevov, etap in dogodkov (najdete tudi...
Nas Mitja je pripeljal v cilj na 7.mestu odlicno sedaj pa pocitek.
Novi sank kar v gibajocem stanju Toni kok si ze spil pravi Mitju, odgovor: navejm prevec
Na tehničnem pregledu je šlo vse kot po maslu...
Ure počasi minevajo, moje telo se je spravilo v regeneracijo in se počasi popravlja – dela ima več kot dovolj. Izmučil sem se kar pošteno. Toda pojdimo kar lepo po vrsti in začnimo na začetku.
Že kak dan pred dosom je bila nervoza nekoliko na višjem nivoju kot ponavadi. Andreja, Jure in jaz smo urejali kombi, lepili nanj nalepke sponzorjev, urejali električno napeljavo in razmišljali kaj vse je potrebno sestaviti skupaj, da bo zjutraj vse funkcioniralo. Spat sem šel nekoliko pozneje, kot ponavadi, saj sem zjutraj imel namen potegniti malo dlje, toda hudirja tipična ura 7:00 je naredila svoje – hja jutranje kofetkanje s prijatelji se je dobro sprogramiralo v organizem. Vstal sem odšel na zajtrk poklepetal malo z Andrejo ji priskočil na pomoč za par minut pri zadnjih pripravah in pakiranju, nato pa sem ponovno odšel nazaj spat.
Pred odhodom v Postojno - poljub za srečo in moč...
Medtem sta se oglasila pri meni tudi Grega in Sonja in tudi ona dva sta začela s svojimi zadolžitvami. Izak je tudi priletel, ter ves nasmejan me na vse zgodaj začel hecati. Naložili so se v kombi in se odpeljali na tehnični pregled kombija in opreme. Tam je šlo več ali manj vse OK, čez pregled, in dobili smo potrditev, da se lahko oglasimo na štartni rampi in sodelujemo na dirki.
Jaz sem doma pridnno jedel in pridno spal, vsake 2-3 urice sem se odpravil na “malico” in takoj nazaj v posteljo. Vse je šlo odlično po planu. Ekipa me je zbudila malenkost pred šesto popoldne – prespal sem celoten dan!!! Malce se nam je že mudilo na štart in potrebno je bilo pohiteti. Ekipa je bila zbrana skoraj v celoti, le naš “šef” Toni Žnidaršič je še bil službeno odsoten.
Zapeljal sem se po štartni rampi z velikim nasmeškom na ustih...
V centru Postojne so me odložili pred hotelom in odpeljal sem se v garažo, od kjer smo eden po eden odkorakali na oder ter se pognali po štartni rampi. Med čakanjem sem poklepetal s Strasserjem in nekaj drugih kolesarjev, ki so tudi nestrpno čakali, da se podajo na letošnjo avanturo.
Poklicali so moje ime in odkorakal sem proti odru. Tam sem poklepetal z Edom Klemencem, ki me je spraševal o ciljih in željah na tokratni dirki, mi zaželel srečo inže sem se pognal po štartni rampi (eh hecam se – zapenjal sem pedal prav do konca!).
Letelo je od prvega metra dalje...
Pred mano se je postavil policist z motorjem in začela se je moja tretja Dirka okrog Slovenije. Adrenalin je napolnil žile in noge so pritiskale kar same, letelo pa je k pr’ norcih 
. Ko sem priletel mimo Špara v Postojni se mi je pridružil še kombi in polovica moje ekipe, ostala polovica je spremljala štart in se nato odpravila počivati v tople postelje, saj ni bilo nobene potrebe, da se tudi oni mučijo prvo noč. Tako sta Grega Kovač in Andreja odšla lepo proti domu, mi pa smo oddrveli proti prvi časovni postaji. Ker sem štartal zelo v ospredju nisem imel nobenega pregleda nad dirko. Pač v prvih nekaj kilometrih sem bil izredno hiter, nato sem našel nek ustaljen ritem in se malce umiril, vseeno pa smo se peljali izredno hitro. Seveda ba brez težav in neumnosti ne gre, tako smo nase opozorili že takoj v Pivki, ko smo z izrednim manevriranjem pred semaforjem pridelali našo 15min kazen. V podvoz pod železnico sem priletel na polno, videl sem zeleno in pritisnil sem kolikor sem le lahko, da bi jo ujel. Toda samo kak meter pred semaforjem se mi je luč spremenila v rumeno. Zavedal sem se pravil in na polno sem pritisnil na zavore. Postavilo me je na prvo kolo in komaj sem lovil ravnotežje, kombi je bil precej za mano in ko me je spreletela misel, da me lahko povozi, sem spustil vse zavore in odletel v rumeno. Brane je vozil kombi in je odlično celo dirko opravlal svoje delo, toda pozabili smo mu povedati, da v rumeno luč ne sme zapeljati in da naj počaka na zeleno, jaz pa bom počakal na drugi strani. Brane je potegnil za mano in sodnik je videl, da smo zapeljali v rumeno. Pribili so nam 15min – ma ni panike smo jih vse polovili in tudi pravilno odvozili vse ostale semaforje, saj smo imeli v krogu okrog cele Slovenije mislim, da samo 3× zeleno luč (toda postanki so tudi ok!).
Vedno smo imeli take lepe okrogle rdeče luči...
Prva etapa ni bila nič kaj posebnega, Strasser je mimo mene priletel šele pri mejnem prehodu Sečovlje. Najprej sem ga poizkušal držati na razdalji, in sem ga imel za dobro motivacijo. Tempo mi je kar ugajal, toda kot vedno smo na semaforju v Izoli mi dobili rumeno luč in… Strasser se nam je lepo odpeljal. Nadaljevanje ni postreglo z nobenim adrenalinskim vložkom. Vrtel sem v težkih prenosih in skušal čim hitreje napredovati. Jaz sem skrbel za raztezovanje, ekipa za prehrano. V Črni kal nam je malenkost upadla hitrost, saj se je poznalo, da sem začetek mogoče malenkost preforsiral. Toda na srečo sem se hitro pobral in kmalu je padla tudi Predmeja. Letos se mi za čuda ni zdela ne vem kako strma in ubijalska. Preštamfali smo tise nove serpentine in se zabavali s Štucinom. Tukaj sva že redno izmenjevala pozicije in se hecala, da greva lahko okrog kar na smene. Jaz sem bil po občutku nekoliko močnejši vklanec, on pa je po ravnini izkoristil svoje RAAM karte in noro letel naprej. Bilo je fantastično. Oni so navijali za nas in nas pozdravljali, mi pa njih.
Zadnji metri Vršiča - noge pečejo, bolijo in se pritožujejo s krči
Začelo se je jutro, ko smo se vozili proti Idriji in pripravljati smo se začeli za naslednji vzpon težje kategorije – Vršič. Že pred vršičem se mi je v glavi začela porajati misel, da bi na vzponu nekoliko bolj pritisnil in poizkušal osvojiti dober čas Vršiča. Odločil sem se, da če se bom pred merilno postajo počutil odlično, da bom navil na Vršič. In ja začelo se je. Sonce je dobivalo svojo moč, temperatura je rasla in jaz sem začel na polno navijati. Najprej nekoliko počasneje, potem pa vse bolj z tempom, prišle so seprentine in ponovno sva zagrizla skupaj s Štucinom v taprave klance. Kmalu sem ga prehitel, nadaljeval sam in tik pred vrhom zaradi nervoze navil preveč. V vročini, ki smo jo imeli sem se preforsiral in v zadnji serpentini so me zagrabili nenormalni krči. Ni pomagalo ne raztezovanje, no ja saj nisem uspel niti odpeti noge, napitki pa so itak terjali daljši rok regeneracije. Ekipa me je 1000m pred ciljam snela iz kolesa v neizmernih bolečinah in zategnjenih nogah. Bilo je tako hudo, da sem proti Andreji zakričal: “Prinesi bucko!”. Skočila je v kombi vzela medicinsko iglo in mi jo podala. Zaril sem si jo prvič v mišico in ni pomagalo, ponovil sem še 3× in je spustila desna noga. Proces sem ponovil še na levi in noge so bile spet pri sebi. Potem pa sem počasi zapel nazaj pedala in odštamfal na vrh. Priznam bil sem popolnoma razočaran, saj sem zaradi tega izgubil ogromno časa in ves trud na dolgem vzponu prej je bil zaman. Vseeno sem osvojil tretji čas vzpona, toda v sebi vem, da bi to lahko bilo nekoliko boljše.
Brane na vrhu Vršiča ves nasmejan in optimističen
Na vrhu se nismo veliko obotavljali. Navlekel sem si brezrokavnik in se pognal v dolino. Hotel sem čim bolj ogret zaključiti spust in se počasi razvrteti. Pred Krajnsko Goro me je ekipa preoblekla in me ponovno nafutrala in nafilala z vsemi potrebnimi sestavinami. Mmmmmm mafini!
Hitri servis 134 - če pokličete v naslednje pol ure dobite free BCAA tablete!
Kmalu pa se je začelo kazati da se bo kaka neumnost in nepremišljenost (mlada in pogumna glava) kasneje drago plačevala. Kmalu po tem herojskem vzpenjanju se je začelo kazati, da ko pojem svoje vitaminske tablete, ki imajo tudi vedno zraven eno tableto BCAA ne naredijo več tistega kar so včasih. Vzpon na Šentjursko goro ni bil nič posebnega, bil sem nekoliko že utrujen toda ekipa je poskrbela za dobro motivacijo in vedel sem da me tam nekje na klancu tudi čaka moj prijatelj, vodja ekipe in človek, ki mi v ekipi pomeni poleg Andreje največ – Toni Žnidaršič. Pridružil se nam je šele tukaj, saj je bil prej službeno odsoten. Pozdravil me je z ogromno pozitivne energije, Tina pa je prinesla sveže palačinke. Vedel sem, da nam sedaj ne more več spodleteti, s seboj imamo “superačunalnik”, odličnega motivatorja in človeka, ki v vsaki še tako čudni situaciji mirno najde izhod in rešitev. Malo sva podebatirala in kmalu sem mu zaupal, da imam težave s hrano. Ponovno je začela v grlu zastajati BCAAjka. In kmalu po Črnivcu se je ta butasta tableta ponovno zataknila nekje na poti iz ust do želodca. Naredila pa ni samo neprijetnega občutka, temveč tudi poskrbela, da se mi je uprla vsa hrana. Sedaj pa so se zame začele grozne muke in dolga kalvarija!
Na Sleme ni šlo in ni šlo - kriza do Tokija!
Sledil pa je vzpon na Sleme. Že iz lanskega dosa se ga spomnim kot nebodigatreba klanca in imam pred tistim mini kucljem strahospoštovanje. Letos sem do njega prišel prazen, bil sem lačen, toda ko sem v usta vtaknil hrano mi je hotelo obrniti želodec. Začel sem piti le kokakolo in vodo, ki pa itak ni imela več pravega okusa. Na Sleme sem se začel vzpenjati vse počasneje, dokler nisem v mukah in v psihičnih problemih omagal kake 4km pred vrhom. Naredili smo krajši postanek in ga izkoristili za raztezanje in rehidracijo – naredil sem cele 4 požirke blago slane vode. Skoraj nisem uspel več obrniti pedal, zato smo sledili ideji: “Pelji se zelo hitro, če ne gre pelji počasi, če ne moreš vrti zelo počasi in če si še vedno totalna koma poskrbi, da se premikaš in pojdi peš!” Ja ni bilo lahko in nisem mogel verjeti, da se mi to dogaja – obul sem superge! Zame in za psiho katastrofa, toda šli smo naprej. Prehodili smo kakih 100m in ponovno obuli kolesarske čevlje. Zavrtel sem pedala in ponovno je šlo, ne hitro, šlo pa je.
Pogled na konec-koncev. Palačinka ni pla tja kamor bi mogla it!
Kasneje se je bilo treba zvleči še do Maribora, tukaj kakih posbnosti enostavno ni bilo. Kot zanimivost lahko omenim, da je po moji oceni en zelo pijan človek ob cesti testiral svoje glasilke in nam zakričal “Zapri gobec!“, medtem ko mu je ekipa nazaj preko glasnega megafona zavpila: “Tako je gospod, DAJMO PUBEC!” Malce me je nasmejalo toda še vedno ni povzročilo, da bi spravil kaj vase. Enostavno ni šlo. V pomoč nam je skočil preko telefona tudi Matej Mugerli, ki nam je svetoval kako naj se spopademo s tem in meni povedal, da če se lahko tako mirno pogovarjam preko telefona, da lahko tudi malo bolj v živo gonim . Njegovi nasveti so nam kar pomagali toda okrevanje je bilo dolgo in jaz sem bil res že pošteno prazen!
Nujno potrebna podpora!
Sledila pa je dolga druga noč. Kriza s spanjem se je letos pojavila precej hitreje kot ponavadi. Vijugati in nekontrolirano zavijati sem začel že okrog polnoči. Kmalu sem prosil ekipo naj me da v kombi za par minut, toda strog Juretov glas je velel, da naj se kar potrudim in zdržim še malo, ura enostavno ni tako pozna, da bi zaspanec spal. Ko pa sem se kasneje znašel s kolesom ob cesti v travi pa smo vsi le spoznali, da je čas za power nap. Bilo je tudi nekaj smeha v ekipi glede na moje reakcije. Zaspal sem na kolesu in zavil s ceste. Brane je močno pritiskal na hupo, Jure je preko megafona kričal name, jaz pa sem se zbudil mnogo prepozno – bil sem že s ceste. Glavo sem imel omahnjeno navzdol in videl sem le travo. Nič mi ni bilo jasno kaj s specialko delam dredi noči sredi pašnika. Za sabo sem zaslišal: “Pa, Mitja kaj delaš!!!”. Najboljši odgovor, ki sem si ga izmislil v danem trenutku je bil zaspano in zmedeno: “Pa saj nisem nalašč…“. Vsi so padli v smeh me pobrali in spakirali v avto. Sledil je 13 minutni power nap.
Človek se na taki dirki počuti resnično majhen
Po nadaljevanju je po dveh urah se pojavila ponovno kriza s spanjem in namenili smo mi še 7 minut spanja. Kasneje pa sem se začel že počasi sestavljati nazaj. Malenkost se je povečal apetit in celo spanje ni bilo več zako neznosno problematično. Začelo se je novo jutro.
Najboljši povštr na svetu!
Pred Krškim so nas na vzpone in kuclje okrog Senovega prišli pozdraviti prijatelji. Morala se je dvigovala, zaključevale so se neizmerne ravnine Slovenije in ponovno so se začenjali klančki in ovinki. V Krškem smo hitro podpisali TS in premagali še za moje pojme najtežji odsek Slovenije – dve neskončni ravnini okrog Kostanjevice. Tukaj pa se je tudi dirka nekoliko spremenila in Mitja, kot se poznam, je prišel nazaj. Končno sem dobil ponovno apetit in začel sem se počasi filati nazaj. Začeli pa so se tudi Gorjanci. Ponovno smo ujeli Štucina, Toni pa je preračunal da bijemo boj za mesto tudi z Božakom. Na Vahto sem že navijal, ubijala me je le neznosna vročina – števec se je skozi vrtel krepko nad 35°C (tudi 37°C na trenutke), Ekipa mi je čez glavo poveznila brisačo in me začela polivati z vodo – AMERIKA! Še smo dvignili hitrost!
Sedaj pa je letelo na polno - hlajenje je že montirano!
Sedaj je letelo, sledila je še Kanižarica, nato pa so na vrsti domači kraji, tam pa vemo, da poznam vzpončke in teren tako, da se ponavadi peljem odlično. V Črnomlju so me malce zapeljali na ogled mesta, tako da smo izgubili nekaj minut, za katere smo borbali težko bitko. Toda na koncu se je izkazalo, da ni bilo potrebe za paniko, le jaz sem imel malo izpada sitnobe in nejevolje. Toda ta jeza me je le še podžgala in še bolj sem pritisnil na pedala. Kanižarico sem odpeljal, kot da sem ravnokar štartal – v klanec je letelo, ekipa je zlivala name ogromne količine vode in me hladila jaz pa sem pritiskal na polno. Peljali smo se tudi preko 15-20km/h, in to na preko 10% klanec. Še danes me je strah, da bi moral to ponoviti, čeprav brez predhodnega dodatka 1000km.
Začetek nevihte - kar dobro ga je začelo ulivat
Tehnični in taktični nasveti specialne enote! Ne more nam spodletet
Na vrhu smo že opazili, da se bomo zapeljali v nevihto in da bo polivanje z vodo kmalu odveč. Proti Kočevju je bilo črno, kot da se peljemo v noč. Toda motivacija je bila na pravem mestu in počutil sem se ponovno odlično. Občutil sem že prve dežne kaplje, kmalu so se zaslišali treski strel in bliski – začela se je nevihta. Prvič me je že dobro opralo v Kočevju, toda višek akcije je bil nekoliko naprej od Ribnice. Tam pa se je dobesedno začel sodni dan. LILO je kot za stavo, jaški niso požirali te ogromne količine vode in se je prelivala kar prek robnikov. Voda, ki je tekla po bregovih je na cesto nosila pesek, veje in skalovje. Pred Sodražico so skale, ki so zletele iz brežine zaprle cel vozni pas, na hitro sem zmanevriral in jih obvozil in samo upal, da avtomobili za mano vidijo te kupe. Gasilci so bili na delu in odpirali jaške itd… bilo je NORO!
Palba čez Grahovo - 50km/h - po omejitvah!
Ko smo se začeli vzpenjati proti Novi vasi pa se je vse umirilo in ponovno se je pokazalo sonce. Ceste so se začele sušiti in napovedovala se je divja zadnja etapa . Podpis v Novi Vasi je trajal cca 2s in že smo leteli kot nori naprej. Šlo je na vse atome in za vse žive in mrtve. Iz kombija je rohnel kar na repeat Gavid Guetta in njegov Titanium, kolo je bilo v težkih prestavah, jaz pa v aero pozi – cilj Postojna. V Grahovem so se zbrali navijači in mi postavili transparent in glasno navijali. 100m pred mano je vozil Sandi v dresu Sovice in mi dajal odličen tempo – lovil sem ga! V Grahovo sem priletel s 50km/h. Časa za ustavljanje ni bilo – etapa mora pasti pod 1h! Kmalu se je Sandi umaknil, saj se je razdalja zmanjševala in da nebi bilo kakih dodatnih 15min kazni je odvil na stran. Cel čas so ob cesti stali ljudje in bučno navijali, meni pa dajali novih in novih moči. Počutil sem se kot na Pro tour kronometru! Sledile so le še Planinske ride, kjer smo v tavelikih šajbah in na pedalih na polno navijali proti vrhu. Hitrost je le redko padla na tem klancu pod 30. Na vrhu se mi je pridružil še kolesar, ki me je pospremil do Postojne, ter me glasno vzpodbujal. Še nekaj metrov in prileteli smo v cilj! Konec, pedala so se ustavila in zaslišalo se je petje karbonskih felten. Ustavil sem se in samo nemočno spustil glavo na rogove. Podpis lahko počaka – potrebujem zrak, kar nikjer gi ni bilo v luftu. Počasi sem prihajal k sebi in naredil neko kraco na črtico kjer so zahtevali moj podpis. Edo je iz odra razglašal, da sem zaključil svoj tretji DOS in nas je zglasim na odru za zmagovalce. Počasi sem v prvi prestavi odmlinčkal okrog hotela in se zapeljal po rdečem traku do table z mojim časom 1dan 22h 57min.
Skupinsko veselje na cilju! Ekipa s katero se pride v pekel in nazaj!
Tako zaključila se je še ena DOS-ojada in tudi ta je postregla z marsikakšno avanturo in dogodivščino. Dirka je bila težka polna novih izkušenj in spoznanj. Toda ostaja grenak priokus, da sem bil veliko bolj pripravljen in sposoben se zavihteti kako mesto višje, toda kot vedno se mora na taki dirki poklopiti neizmerno ogromno stvari. Tokrat se jih pač veliko ni.
Vsekakor pa je lepa popotnica za naprej in izkušnja pred novimi podvigi.
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil moji požrtvovalni ekipi, ki je nesebično in z levjo srčnostjo skrbela za svojega kolesarja, ga podpirala v težkih trenutkih in mu omogočila rezultat, ki ga brez nje nikoli nebi uspel doseči. Hvala vam za vso nesebično pomoč in le upam lahko, da se vam nekoč lahko oddolžim!
- Toni Žnidaršič (vodja ekipe, superračunalnik, maser, fizioterapevt, odličen garmin, skratka DOS komplet!!)
- Andreja Klemenčič (organizacija, logistika, finance in moralna podpora, brez katere bi moj DOS bil brez OS!)
- Jure Ličen (pomožni šef, trda in neumiljena roka pravice, ki mi je omogočila da sem lahko prpespal tudi kako minuto na kolesu, odličen organizator in skrben član ekipe, ki se je trudil da kljub temu, da sem jedel zelo malo – malo vseeno sem!)
- Grega Kovač (odličen šofer, ki me je s kombijem lovil na vrtoglavih spustih, odlična družba na dolgih ali kratkih treningih)
- Brane Kozinc (fantastičen šofer in kombi majster, ki je vedno poskrbel za dobro voljo in motivacijske komentarje)
- Grega Tomažin (kamerman, fotograf in navigacijski mojster, ki ga kljub mrazu ni nič spravilo iz tira)
- Sonja Prislan (fotografinja in odlična navijačica, zaradi katere imam sedaj lepe spomine in fantastične fotografije)
Odličen trener Matej Mugerli - nepogrešljiva enciklopedija kolesarstva!
Seveda enostavno ne morem tukaj z besedami napisati kako veliko mi pomenijo moji prijatelji, ki so me v težkih trenutkih podpirali in vzpodbujali, na koncu koncev pa vedno verjeli vame in v mojo “zmago”.
Zahvalil bi se rad tudi Mateju Mugerliju, ki je posvetil ogromno svojega časa, truda in znanja v to da me prpravil in omogočil tako fantastičen rezultat. Vsekakor je oseba, ki ga priporočam vsakemu, ki želi naredovati v svetu kolesarstva.
Seveda pa gre ogromna zahvala za izvedbo tega projekta tudi mojim sponzorjem in podpornikom, ki so omogočili izvedbo tega projekta ali s finančnim vložkom ali kako drugo donacijo. Najlepša vam hvala za nesebično pomoč, čeprav vem da v današnjem svetu recesije ni lahko podpirati športnikov. Brez vas bi svet bil veliko slabši in bolj dolgočasen. Ste ogromen del uspeha in zlata nit zgodbe, ki smo jo spletli skupaj!
Najnovejši komentarji